Programi predšolske vzgoje se financirajo iz občinskih proračunov, plačil staršev in drugih virov. Starši prispevajo k ceni programa glede na svoj gmotni položaj, preostali del sredstev za program pa plača vrtcu občina. Ceno programa predlaga vrtec, sprejema pa jo občinski svet. Občina ustanoviteljica sklene z vrtcem pogodbo o financiranju. Vrtec občini ustanoviteljici mesečno izdaja zahtevke za poplačilo stroškov. Občina poleg doplačil k ceni programa zagotavlja še sredstva za investicije v nepremičnine, investicijsko vzdrževanje in opremo.
Občina sofinancira ceno programa staršem s stalnim prebivališčem na njenem območju in staršem tujcem z začasnim prebivališčem, če je vsaj eden od staršev zavezanec za dohodnino v Republiki Sloveniji. Cena programa zajema stroške vzgoje, varstva in prehrane.
Višina plačila staršev za vrtec določi pristojni center za socialno delo (CSD). Višina plačila za vrtec se določi v skladu z lestvico, ki starše razvršča v 9 dohodkovnih razredov (Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev). Višina plačila se z odločbo določi kot odstotek, ki ga plačajo starši od cene programa, v katerega je otrok vključen. Starši z najnižjimi dohodki so plačila oproščeni, starši z najvišjimi dohodki pa plačajo 77 % cene programa. Starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva ali več otrok, plačajo za mlajšega otroka 30 % plačila, ki jim je določen z odločbo CSD, za vsakega nadaljnjega mlajšega otroka pa so plačila oproščeni.
Iz državnega proračuna se zagotavljajo sredstva za razvoj dejavnosti in dejavnosti nacionalnega pomena, in sicer za:
Osnovno šolstvo se financira iz občinskih in državnega proračuna, iz donacij, prispevkov sponzorjev in iz drugih virov.
Država plača osnovnim šolam izvedbo obveznega dela programa (pouk in razredne ure) in razširjenega dela programa (dopolnilni in dodatni pouk, individualne in skupinske pomoči učencem, interesne dejavnosti, program šole v naravi, podaljšano bivanje ter jutranje varstvo).
Iz državnega proračuna se zagotavljajo sredstva za plače zaposlenih v osnovnih šolah. Obseg sredstev za plače se določi na podlagi sistemizacije in zasedbe delovnih mest, ki morata biti skladni s predpisi.
Obseg sredstev, ki pripada osnovni šoli, se izračuna na podlagi meril iz Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole. Pravilnik izda minister, in sicer po poprejšnjem posvetu s Strokovnim svetom za splošno izobraževanje in sindikati. Normativi in standardi vsebujejo učno obveznost pedagoškega osebja, merila za vzpostavitev svetovalne službe, knjižnice, administrativno-računovodske in tehnične službe, merila za oblikovanje oddelkov in skupin.
Država zagotavlja tudi sredstva za materialne stroške za program, in sicer za učila in pripomočke, ekskurzije in oskrbo učencev s posebnimi potrebami ter za razvojne in druge podporne naloge, kot so raziskovalna, razvojna, informacijska ter eksperimentalna dejavnost šol in učencev, izpopolnjevanje pedagoškega osebja, razvoj učne tehnologije, mednarodno sodelovanje, delovanje šolskih knjižnic ter subvencioniranje učbenikov in učil ter strokovne literature, tekmovanja učencev in za posebne oblike dela z nadarjenimi, obšolske dejavnosti učencev, subvencioniranje prehrane za učence, izobraževanje Romov, tečaje slovenščine in maternega jezika za tujce v osnovnošolskem izobraževanju, za prevoze učencev in varstvo vozačev, katerih pot v šolo je ogrožena zaradi velikih zveri.
Občine zagotavljajo investicije v osnovne šole, plačujejo stroške investicijskega vzdrževanja in materialne stroške za prostor in opremo, za prevoze ter varstvo učencev vozačev in tako imenovani nadstandardni program. Ta lahko vključuje prisotnost dveh učiteljev ves čas pouka v 1. razredu ali ponudbo dodatne športne vzgoje in podobno. Vrtci in šole lahko sredstva za nadstandardni program pridobivajo tudi na nacionalnih natečajih in z vključevanjem v nacionalne projekte.
Srednje šolstvo se financira iz državnega proračuna, prispevkov gospodarskih združenj in zbornic, neposrednih prispevkov delodajalcev za izvajanje praktičnega izobraževanja, prispevkov dijakov, šolnin v zasebnih šolah, kupnine od prodaje storitev in izdelkov, iz donacij, prispevkov sponzorjev in iz drugih virov.
Iz sredstev državnega proračuna se zagotavljajo plače zaposlenih v srednjih šolah; sredstva za materialne stroške, za investicije in za investicijsko vzdrževanje in obnovo nepremičnin in opreme. Pri tem se upoštevajo nacionalni predpisi: zakoni, metodologija za določanje obsega sredstev na dijaka ter kolektivna pogodba.
Država plačuje tudi podporne in razvojne dejavnosti, kot so pokojninsko in invalidsko zavarovanje vajencev in dijakov, subvencioniranje učbenikov z nizko naklado, razvoj srednjega šolstva, raziskovalna, razvojna, informacijska in eksperimentalna dejavnost, profesionalno izpopolnjevanje pedagoškega osebja, razvoj učne tehnologije, mednarodno sodelovanje, delovanje šolskih knjižnic, tekmovanja dijakov in delo z nadarjenimi dijaki, raziskovalna in inovativna dejavnost dijakov, obvezni zdravniški pregledi dijakov zaradi praktičnega pouka, prevozi dijakov in šolska prehrana.
Upoštevaje nacionalne predpise svet vrtca oziroma šole samostojno odloča o svojem programu razvoja in letnem delovnem načrtu ter o uvedbi nadstandardnih in drugih programov. Programske in finančne načrte pripravi ravnatelj, v okvirih, določenih s predpisi. Ravnatelj načrtuje, organizira in vodi delo vrtca oziroma šole. Odgovoren je za porabo denarja v skladu z namenom in po predpisih, ki so zelo podrobni. Ravnatelji vrtcev morajo pri izračunu cene programa upoštevati nacionalno metodologijo določanja stroškov v ceni programa. Minister za šolstvo izda predpis, v katerem določi, kateri stroški so v ceni lahko zajeti. Na tej podlagi pripravljeno cena programa in finančni načrt vrtca mora potrditi še občinski svet. Ravnatelji šol morajo pri načrtovanju upoštevati ministrov predpis o normativih in standardih oziroma metodologijo za določanje obsega sredstev na dijaka.
Ravnatelji sprejemajo odločitve s finančnimi posledicami, na primer o sistemizaciji delovnih mest, napredovanju pedagoškega osebja in razvrščanju osebja v plačilne razrede. Merila za sistemiziranje delovnih mest in pravila za napredovanje osebja so predpisana. Ravnatelji srednjih šol, ki se financirajo po metodologiji »na glavo dijaka«, imajo pri porabi denarja nekoliko več manevrskega prostora.
Gospodarjenje z nepremičninami je v pristojnosti ustanovitelja. Ustanovitelj upravlja investicije, organi šole pri tem le sodelujejo. Vrtec oziroma šola ustanovi svoj sklad, iz katerega se financirajo nadstandardne dejavnosti, ki se ne financirajo iz javnih sredstev. Sklad je namenjen na primer za nakup nadstandardne opreme, boljši standard pouka in podobno. Sredstva pridobiva iz prispevkov staršev, donacij, zapuščin in iz drugih virov. Z njimi upravlja upravni odbor sklada, v katerem so predstavniki šole in staršev.
Morebitni presežki denarja se v vrtcu ali šoli lahko poračunajo ali porabijo v skladu z odločitvijo financerja. Poravnava morebitne škode, nastale pri vzgojno-izobraževalnih dejavnostih in aktivnostih, je praviloma obveznost ustanoviteljice, v osnovni šoli pa si to obveznost občine delijo z državo.
Programi predšolske vzgoje v vrtcih so plačljivi. Osnova za izračun plačila staršev je cena programa, v katerega je otrok vključen.
V ceni programa so upoštevani:
Starši plačujejo vrtcu od 0 % do 80 % cene programa, odvisno od svojih gmotnih razmer. Plačilo staršev določi občina na podlagi nacionalne lestvice, ki starše razvršča v plačilne razrede, upoštevaje dohodke in premoženje družine. Starši, ki prejemajo denarno socialno pomoč, so plačila oproščeni. Če je v vrtcu več kakor en otrok iz družine, starši za drugega otroka plačujejo nižjo ceno, za mlajše otroke pa so plačila oproščeni.
Pravila o znižanju plačila staršev za vrtce veljajo tako za javne kot za zasebne vrtce s koncesijo in za zasebnike, ki imajo vzgojno-varstveno družino. Le starši, ki niso zavezanci za dohodnino v Republiki Sloveniji, plačujejo polno ceno programa, v katerega je njihov otrok vključen.
Izobraževanje mladine v javnih šolah in zasebnih šolah s koncesijo je brezplačno. Javne šole in šole s koncesijo ne morejo zaračunavati prispevkov učencem oziroma dijakom, razen za tisto, kar izrecno dovoljuje zakon. Predpisi dovoljujejo, da šola staršem zaračuna
Za učence in dijake, ki zaradi socialnega položaja ne zmorejo v celoti plačati navedenih prispevkov, zagotovi denar država po enotnih merilih, ki jih določi minister za šolstvo.
V zasebnih šolah, ki izvajajo javnoveljavni program, je delež sofinanciranja programa iz javnih sredstev 85-odstoten. Te šole lahko zaračunavajo šolnino, vendar največ do 15 % cene programa.
Družinska politika v Sloveniji je bila opredeljena z Resolucijo o temeljih oblikovanja družinske politike in obsega celoto socialnih, ekonomskih, pravnih, pedagoških, zdravstvenih in drugih ukrepov, ki jih država izvaja za večjo kakovost življenja družin in posameznih družinskih članov. Družinska politika temelji na vrednotah varnosti, svobode, solidarnosti, blaginje in enakosti. Med temeljnimi izhodišči sta tudi zavezi, da družba delno prispeva k stroškom vzdrževanja otrok in dodatno varuje družine v specifičnih položajih in okoliščinah. Socialno-varstvena shema, ki jo zagotavlja država družinam, vključuje denarne pomoči države, poleg tega pa tudi zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Starševsko varstvo in družinski prejemki so urejeni z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih.
Zakon zagotavlja vsem staršem, ki so zavarovani in imajo plačane prispevke za starševsko varstvo, naslednje pravice:
starševski dopust:
starševsko nadomestilo:
krajši delovni čas zaradi starševstva:
Vse pravice iz zavarovanja za starševsko varstvo se uveljavljajo pri centru za socialno delo, ki o njih tudi odloča.
Po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih lahko gmotno ogrožene družine pridobijo naslednje vrste družinskih prejemkov (v odvisnosti od njihovega socialno-ekonomskega položaja in premoženjskega stanja):
Nacionalne strategije socialne zaščite in socialnega vključevanja (2008–2010), ki jih je sprejela Vlada, vključujejo 3 prioritete za preprečevanje socialne izključenosti:
Strategije dohodkovne podpore šibkim zajemajo:
V Sloveniji so domovi za učence in dijaški domovi namenjeni učencem in dijakom, ki se šolajo zunaj domačega okolja. Poleg nastanitve in oskrbe opravljajo tudi vzgojno dejavnost. Domovi za učence in dijaški domovi zagotavljajo dijakom urejene življenjske in učne razmere ter uspešno vzgojo.
Bivanje v domovih učencev je urejeno v Zakonu o osnovni šoli. V domovih za učence bivajo pretežno učenci, ki se izobražujejo po prilagojenih programih osnovne šole oziroma posebnih programih. Celotno oskrbo plača država.
Bivanje dijakov v dijaških domovih je urejeno s Pravilnikom o bivanju v dijaških domovih. Starši ali skrbniki plačajo stroške bivanja dijakov, stroške vzgojnega programa plača država. Staršem, ki imajo v dijaškem domu hkrati več otrok, se oskrbnine v celoti subvencionirajo iz državnega proračuna.
Z Zakonom o dohodnini (2007) je uveljavljeno povečanje neobdavčenega dela dohodka in zmanjševanje progresivnosti obdavčitve aktivnih dohodkov. Z novelo Zakona o dohodnini (2008) se s povečano splošno olajšavo za najnižje dohodkovne skupine dodatno znižuje davčna obveznost zavezancev z najnižjimi dohodki. Posebne olajšave za zavezance, katerih otroci se izobražujejo, ni.
Družinam in otrokom s posebnimi potrebami država daje dodatno finančno pomoč. Zagotavlja sredstva za:
Država namenja večji delež sredstev za sofinanciranje razširjenega programa in omogoča ugodnejše razmerje števila otrok na učitelja. Če se starši odločijo za izobraževanje otroka s posebnimi potrebami na domu, država zagotovi plačilo učitelja na domu.
Staršem pripada več letnega dopusta in posebno starševsko nadomestilo zaradi nege in varstva težje gibalno oviranega otroka ali zmerno ali težje duševno prizadetega otroka, in sicer do 18. leta starosti otroka.
Štipendiranje dijakov je urejeno z Zakonom o štipendiranju. V Sloveniji se podeljujejo naslednje vrste dopolnilnih prejemkov, namenjenih za poravnavo stroškov izobraževanja:
štipendije:
spodbude za izobraževanje:
nagrade za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe.
Vsi dijaki, ki prejemajo dodatek glede na dohodek v družini (cenzus), so upravičeni do državne štipendije. Izpolnjevati morajo tudi splošne pogoje:
Državna štipendija znaša najmanj 35 evrov mesečno, z vsemi dodatki pa do približno 400. Dodatki k državni štipendiji za dijake:
Zoisovo štipendijo, ki je višja od državne, lahko dobijo nadarjeni in zelo uspešni dijaki.
Za štipendijo za akreditiran izobraževalni program v tujini lahko kandidirajo dijaki, če v Sloveniji takega izobraževanja ni ali če gre za mednarodno izmenjavo. Tudi te štipendije so višje.
Delodajalci dodeljujejo štipendije po svojih merilih.
Do sredstev za spodbujanje izobraževanja so upravičeni delodajalci, upravljavci regijskih štipendijskih shem ali lokalne skupnosti, če upoštevajo pogoje in merila, ki veljajo za državno štipendiranje.
Enkratne nagrade za prispevke k trajnostnemu razvoju družbe se podeljujejo dijakom z izjemnimi dosežki, kot so na primer najvišja mesta na državnih ali mednarodnih tekmovanjih, raziskovalne naloge, inovativni izdelki, umetniška dela, objave projektov in podobno.
Sredstva za dopolnilne prejemke za izobraževanje, razen štipendij delodajalcev, se zagotavljajo iz državnega proračuna, izplačujejo pa jih centri za socialno delo in Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije (Sklad). O dodeljevanju državnih štipendij odloča pristojni center za socialno delo. Sklad odloča o dodeljevanju Zoisovih štipendij, štipendij za Slovence v zamejstvu, o spodbudah za izobraževanje in nagradah za prispevek k trajnostnemu razvoj družbe. O dodelitvi štipendij za državljane tretjih držav odloča Nacionalna agencija za programe evropske unije, mobilnosti in štipendiranje (CMEPIUS).
Mladina do 26. leta lahko uveljavlja različne popuste za potovanja v okviru mladinskih organizacij, ki jih regresira država. Namen je spodbujati mobilnosti in možnosti udeležbe otrok in mladine na izobraževalnih, vzgojnih, kulturnih in športnih aktivnostih. Država zagotavlja tudi sredstva za popuste mladine pri vstopninah za kulturne in umetnostne prireditve.
Zasebne vzgoje in izobraževanja za otroke in mladino, ki bi se v celoti financirala iz zasebnih virov, v Sloveniji ni. Zasebni vrtci in šole se financirajo ali sofinancirajo iz javnih sredstev. Mehanizmi nadzora so enaki kot v javnih vrtcih in šolah. Programe zasebnih šol se spremlja in preverja ves čas šolanja prve generacije.
Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja razlikuje med naslednjimi oblikami zasebne predšolske vzgoje, osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja, ki se sofinancirajo iz javnih sredstev:
Zasebnim vrtcem zagotavljajo sredstva občine, in sicer 85 % cene programa javnega vrtca, ki je zmanjšana za znesek plačila, ki bi ga starši plačali, če bi bil otrok v javnem vrtcu. Zasebne osnovne šole in gimnazije se sofinancirajo iz javnih sredstev prav tako v višini 85 % sredstev, ki jih država oziroma občina zagotavlja za izvajanje javnega programa. V register zasebnih srednjih šol ni vpisana nobena poklicna ali strokovna srednja šola.
V javnih sredstvih za financiranje zasebnih vrtcev in šol niso všteta sredstva za naložbe, investicijsko vzdrževanje in opremo. Zasebne šole lahko sodelujejo tudi na natečajih in v projektih, ki so namenjeni javnim šolam.
Plače pedagoškega osebja se oblikujejo v skladu z zakonom in drugimi predpisi, ki veljajo za javne vrtce in šole. Financiranje in obveznosti zasebnih vrtcev in šol se urejajo s pogodbami med financerjem in zavodom.
Vse finančne pomoči, ki pripadajo družinam in otrokom, učencem in dijakom, vpisanim v javne vrtce in šole, pripadajo tudi tistim v zasebnih vrtcih in šolah z javnoveljavnim programom. Učencem in dijakom se v šolah, ki se v celoti financirajo iz javnih sredstev, ne smejo zaračunavati šolnine.
Zasebnim vrtcem pripadajo sredstva iz občinskega proračuna, če izpolnjujejo naslednje pogoje: izvajajo najmanj poldnevni program, imajo vključenih najmanj za en oddelek predšolskih otrok, imajo zaposlene oziroma drugače zagotovljene vzgojitelje in pomočnike vzgojiteljev za izvedbo programa v skladu z zakonom in drugimi predpisi in so dostopni vsem otrokom.
Zasebni vrtci s koncesijo postanejo del javne mreže vrtcev in se financirajo enako kot javni vrtci. Zasebne vrtce brez koncesije občine sofinancirajo v manjšem obsegu, zato so praviloma dražji za starše. Ne glede na to pa imajo tudi ti starši pravico do subvencij države za drugega otroka v vrtcu.
Program predšolske vzgoje lahko vrtec ali zasebni vzgojitelj organizira tudi v vzgojno-varstveni družini. Ta oblika vzgoje in varstva se izvaja na domu vzgojitelja ali pomočnika vzgojitelja. Vzgojitelj ima lahko status zasebnika, lahko pa je zaposlen v bližnjem vrtcu. Samostojni zasebnik se mora registrirati (vpisati v razvid) pri ministrstvu za šolstvo; ta mu določi tudi največje število otrok, ki jih lahko sprejme glede na svojo usposobljenost, program in prostorske razmere. Tako si pridobi pravico do sofinanciranja iz javnih sredstev. Zasebnik, ki ima organizirano vzgojo in varstvo otrok v vzgojno-varstveni družini, pridobiva javna sredstva za sofinanciranje cene programa na enak način in po enakih merilih kot zasebni vrtci. Tudi plačila staršev se urejajo po enakih merilih za plačila staršev v javnih vrtcih.
Zasebna iniciativa na področju šolstva omogoča staršem izbiro vzgoje in izobraževanja v skladu z njihovim nazorskimi prepričanji. Obenem je pogojena z zahtevo po kakovosti. Če program ne zagotavlja zahtevanih standardov kakovosti, ga Strokovni svet za splošno izobraževanje ne potrdi in ne dobi javne veljavnosti, ker se šteje, da ni v skladu s pravico otrok do kakovostne izobrazbe.
Zasebne osnovne šole so opredeljene kot obogatitev javnega šolskega sistema, ki veča izbiro staršev pri vpisu otroka v šolo, omogoča večjo fleksibilnost javnega šolskega sistema in dopolnjuje javno šolsko mrežo tam, kjer ima ta premajhne zmogljivosti.
Odpiranje zasebne osnovne šole ne sme povzročiti zapiranja javne šole zato, ker bi se učenci vpisali v zasebno šolo, javna pa bi ostala prazna. Če bi bila zaradi zasebne osnovne šole ogrožena edina javna šola v danem šolskem okolišu, zasebni šoli ne pripadajo javna sredstva.
Financiranje iz javnih sredstev je pogojeno tudi z naslednjimi zahtevami:
Program zasebne osnovne šole mora upoštevati nacionalne predpise o vsebinah obveznega izobraževanja. Zagotavljati mora pouk iz naslednjih obveznih predmetov: slovenskega jezika – na narodno mešanih območjih pa tudi italijanskega oziroma madžarskega jezika – , matematike, tujega jezika, zgodovine, državljanske in domovinske vzgoje ter etike, športne vzgoje, vsaj enega naravoslovnega in enega družboslovnega predmeta in vsaj enega predmeta s področja umetnosti. Program mora akreditirati pri Strokovnem svetu za splošno izobraževanje.
V šolskem letu 2020/21 je šest zasebnih osnovnih šol v Sloveniji izvajalo programe po posebnih pedagoških načelih (Steiner, Montessori, Vzgoja za življenje) in katoliški program.
Tudi zasebne gimnazije pomenijo dopolnitev javnega šolstva. Omogočajo izbiro izobraževanja po posebnih pedagoških načelih ali v skladu s posebnimi verskimi oziroma filozofskimi prepričanji. Programi zasebnih gimnazij dobijo status javne veljavnosti, ko strokovni svet za splošno izobraževanje potrdi njihov izobrazbeni standard kot enakovreden izobrazbenemu standardu javnih šol.
Zasebne gimnazije, ki izvajajo javno veljavni program in izpolnjujejo predpisane pogoje za prostor, opremo in strokovne delavce, imajo pravico do vpisa v razvid šol, ki ga vodi ministrstvo, in do 85 % sredstev, ki jih država namenja javnim šolam za plače in materialne stroške.
Zasebne gimnazije v Sloveniji izvajajo programe po posebnih pedagoških načelih (Waldorfska gimnazija), konfesionalne programe in državni program gimnazije (ustanovitelja sta zasebnika).